Baumit Life Challenge je evropska arhitekturna nagrada, ki prepoznava kakovostne projekte z izstopajočo zasnovo fasad. Letošnji zmagovalec je Hotel Kellogg's v Bremnu, prenova nekdanjega žitnega silosa v hotel po načrtih biroja Delugan Meissl Associated Architects. Projekt kaže, kako je mogoče industrijsko dediščino uspešno prilagoditi sodobni rabi, pri tem pa ohraniti njeno identiteto. Monumentalna betonska konstrukcija, sledovi industrijske preteklosti in značilni napis na strehi so postali izhodišče nove arhitekturne zgodbe in pomemben element mestnega prostora.
Z Evo Schrade, vodjo projekta pri Delugan Meissl Associated Architects, se je za revijo Outsider pogovarjal Matevž Granda.
Hotel Kellogg’s nekdanji žitni silos preobraža v nov hotel in urbano znamenje. Katera je bila ključna arhitekturna ideja, ki je vodila preobrazbo tako izrazite industrijske strukture?
Osrednja ideja nikoli ni bila ta, da bi industrijsko strukturo pretirano oblikovali ali jo zakrili, temveč da bi na novo interpretirali njeno prostorsko moč in jo odprli za novo rabo. Silosi imajo izjemno prezenco, tako konstrukcijsko in atmosfersko kot tudi v urbanem kontekstu. Zanimalo nas je, kako ohraniti to surovo identiteto in hkrati ustvariti prostore, ki omogočajo človeško merilo, udobje in bivanje.
Izziv je bil vpeljati zelo natančne posege: nove odprtine, komunikacijske sisteme in dodatne volumne, ne da bi pri tem izgubili jasnost in masivnost obstoječe strukture. Končni cilj ni bil stavbe na novo izumiti, temveč razkriti potencial, ki je bil v njej že prisoten.
Številne industrijske stavbe se še vedno razume predvsem kot zastarelo infrastrukturo, ki pogosto čaka na rušitev. Kakšen prostorski, kulturni ali urbani potencial vidite v teh stavbah?
Mnoge od teh stavb imajo prostorsko kakovost in materialnost, ki ju danes le redko še gradimo. Pripovedujejo zgod- be o proizvodnih procesih, industrijski zgodovini in pogosto tudi o razvoju celotnih mestnih območij. Prav zato lahko postanejo močni nosilci identitete.
Hkrati mestom ponujajo izjemne priložnosti. S prilagodljivo ponovno rabo lahko monofunkcionalna ali zapuščena območja ponovno aktiviramo, ne da bi pri tem izbrisali njihovo zgodovino. Posebej zanimiva je napetost med obstoječo strukturo in novim programom, saj pogosto ustvari atmosfero, ki bi jo povsem nova stavba le težko dosegla.
Kako ste se odločali, kaj je treba ohraniti, kaj preoblikovati in kaj je mogoče dodati obstoječi strukturi?
Vsak poseg smo skrbno preverjali glede na to, ali krepi ali slabi prostorske in atmosferske kakovosti obstoječe strukture. Pomembno nam je bilo ohraniti bistvene značilnosti stavbe: surovo betonsko konstrukcijo, ritem silosov, občutek merila in vidne sledi industrij preteklosti.
Hkrati je bilo treba vključiti nove zahteve: dovolj dnevne svetlobe in prostorske kakovosti, sodobne komunikacijske sisteme, veljavne standarde požarne varnosti, energetske zahteve ter sodobne stavbne instalacije in raven udobja. Poleg tega so imeli prihodnji programi in dejansko stanje obstoječe konstrukcije odločilno vlogo pri določanju narave posameznih posegov.
V celotnem procesu je bilo ključno najti pravo ravnotežje med ohranjanjem in preobrazbo. Stavba nikoli ni bila mišljena kot muzejski artefakt, temveč kot struktura, katere značilne kakovosti je mogoče razviti naprej in jih naravno odpreti novim rabam.
Ena od odlik projekta je, da ne izbriše industrijske preteklosti stavbe. Kako pomembno je bilo v projektantskem procesu ohranjanje identitete, atmosfere in spomina?
To je bil pravzaprav eden osrednjih vidikov celotnega projekta. Želeli smo se izogniti temu, da bi industrijsko preteklost obravnavali zgolj kot dekorativni motiv. Namesto tega naj bi zgodovina prostora ostala prostorsko otipljiva in izkustveno prisotna.
Zato so številni elementi prvotne strukture namenoma ostali vidni: betonske površine, proporci, tehnične sledi in tudi nekatere nepopolnosti. Prav ta atmosfera ustvarja identiteto in stavbo loči od generične novogradnje. V tem smislu spomin ne nastaja z uprizarjanjem, temveč z avtentično prisotnostjo obstoječe strukture.
Pomembna skrb je bila tudi ohranitev ikoničnega, predimenzioniranega napisa Kellogg’s na strehi, čeprav je to zahtevalo precejšen konstrukcijski napor. Za mnoge prebivalce Bremna je ta znak močno prepoznavno znamenje in simbol industrijske zgodovine lokacije ter kolektivnega spomina.
V Ljubljani je bil pred kratkim porušen žitni silos, namesto da bi ga preobrazili za novo rabo. Katere argumente bi uporabili v prid prenovi in prilagodljivi ponovni rabi, ko bi o takšnih stavbah govorili z mesti, investitorji ali javnostjo?
Danes se vprašanje ne more več omejiti na to, ali se nova stavba kratkoročno zdi preprostejša ali ekonomsko učinkovitejša. Upoštevati moramo tudi vire, ki so že vgrajeni v obstoječe strukture, tako materialno kot kulturno. Ohranjanje obstoječih stavb prihrani ogromne količine vgrajenega ogljika in preprečuje dodatno porabo virov.
Hkrati mesta z rušitvami pogosto izgubijo stavbe z močno identiteto. Značajne obstoječe strukture lahko oblikujejo nastajajoče mestne četrti in ustvarjajo atmosfere, ki imajo tudi ekonomsko vrednost, posebej pri programih, kot so gostinstvo, kultura ali javna raba. Prilagodljiva ponovna raba zato ni kompromis, temveč priložnost, da inteligentno nadaljujemo in reinterpretiramo to, kar že obstaja. Ob tem pa je pomembno priznati, da ohranjanje ni vedno tehnično ali ekonomsko izvedljivo, na primer pri hudi kontaminaciji ali temeljnih konstrukcijskih pomanjkljivostih. V takšnih primerih obstaja nevarnost, da se ohranijo le fragmenti fasade, medtem ko stavba izgubi svojo prostorsko in konstrukcijsko celovitost.
Menite, da bo prihodnost arhitekture vse bolj odvisna od sposobnosti dela z obstoječimi strukturami, ne pa njihovega nadomeščanja z novimi? In kako to spreminja vlogo arhitekta?
Mislim, da se je ta premik že začel. Glede na porabo virov, podnebna vprašanja in vse večjo urbano gostoto bo delo z obstoječimi strukturami postajalo vse pomembnejše. Arhitektura se bo morala bolj kot na nenehno nadomeščanje z novogradnjami osredotočiti na preobrazbo. S tem se spreminja tudi vloga arhitekta. Vse manj gre za to, da bi objekt popolnoma na novo definirali, in vse bolj za to, da prepoznamo obstoječe kakovosti, jih reinterpretiramo in nanje skrbno gradimo. To pogosto zahteva večjo natančnost, poglobljeno analizo in močnejše spoštovanje do tega, kar že obstaja. Hkrati pa je to velika priložnost za arhitekturo, saj preobrazba pogosto ustvarja prostore, ki so kompleksnejši, bolj večplastni in na koncu tudi bolj trajnostni.
Lokacija: Bremen, Nemčija
Leto načrtovanja: 2018
Leto izvedbe: 2020–2024
Površine: 9.447,02 m2 (Reislager) 9.142,52 m2 (Silos) 18.589,54 m2 (skupaj)
Etažnost: 14 etaž (Silo2), 4 etaže (Reislager)
Program: Prenova nekdanjih Kellogg’s silosov in skladiščnih objektov v hotel, pisarne, konferenčne prostore, dogodkovni prostor ter spremljevalne javne programe.
Projektni vodja: Eva Schrade
Projektna ekipa: Birgit Miksch, Julia Oblitcova, Klaudia Prikrill, Martin Schneider
Fotografije: Phlip Kistner
Avtor članka: Matevž Granda, revija Outsider
Obrazložitev strokovne žirije Life Challenge: Žirija je izpostavila drzno vizijo projekta, mojstrsko prepletanje inovativnosti in tradicionalne obrti ter predanost, s katero je bil ta zaščiteni industrijski spomenik popeljan v izjemno novo obdobje.