Cukrarna je nekdanja tovarniška stavba, ki so jo zgradili leta 1828 kot rafinerijo sladkorja in je po požaru leta 1858 kratek čas živela kot tobačna tovarna, nato kot vojašnica, po potresu pa je postala zatočišče za najranljivejše sloje prebivalstva. Ob prelomu v 20. stoletje je postala prebivališče predstavnikov slovenske moderne. Tam so ustvarjali in se srečevali Dragotin Kette, Josip Murn, Oton Župančič in Ivan Cankar.
Do danes se je ohranila kot najstarejši objekt industrijske kulturne dediščine v Ljubljani in ena redkih sladkornih rafinerij na območju nekdanje monarhije. Ker je dolga desetletja propadala, kar je dodobra načelo njeno notranjo konstrukcijo, je bila njena obnova in sprememba namembnosti zelo velik inženirski podvig.
Objekt je postal mestna sramota, praktično ni imel več strehe, v njem je leta in leta zamakalo in dejansko je bila edina smiselna arhitekturna rešitev, vezana na bodočo vsebino, torej galerijo za sodobno umetnost, povsem izprazniti notranjost ter vse nove prostore in površine za razstavljanje zagotoviti z novo organizacijo v na novo vstavljenih volumnih.
To je več kot odlično uspelo arhitektom Scapelab (Marko Studen, Jernej Šipoš, Boris Matič), ki so zadnja tri leta "dihali" s Cukrarno in se srečevali z mnogimi izzivi. O nekaterih so spregovorili tudi v intervjuju. Z nami so delili zanimive fotografije prej-potem, ki najbolj nazorno prikažejo zahtevnost projekta in mogočnost preobrazbe.
Kaj se vam je ob predpisanih smernicah zdelo, da bo največji zalogaj pri obnovi Cukrarne?
Preden smo se lotili odstranjevanja vseh razpadlih nadstropij in stopnišč, je bil največji izziv, kako ohraniti stare zunanje zidove, da se ne bi zrušili. To smo najprej storili z gosto pilotno steno po celotnem obodu stavbe, ki je delno stabilizirala krhko zidovje. Sledila je montaža začasne jeklene varovalne oporne konstrukcije z zunanje strani, zaradi katere se je leto dni zdelo, kot da se ruševine Cukrarne držijo pokonci samo še s pomočjo te opore.
Pesimisti so v podobi videli truplo, ki ga poskušamo oživiti. Optimiste je gradbišče z oporno konstrukcijo spominjalo na opore gotskih katedral.
Lokacija se zdi nemogoča: galerija tik ob prometni mestni prometnici, Fabianijevem mostu, pa tudi ob Ljubljanici in Plečnikovih zapornicah.
Prenova Cukrarne je povezana z realizacijo drzne urbanistične poteze, dograditve notranjega obroča, katerega bistveni element je dvonivojski Fabianijev most. Avtor Jurij Kobe je zgornji most namenil avtomobilom, spodnjega pa pešcem in kolesarjem. Most, ki je pred devetimi leti razdvojil tovarniško poslopje Cukrarne od Palače, ju danes spet povezuje, saj je postal gornji, prometni nivo Fabianijevega mostu nadstrešek pred Cukrarno, spodnji nivo pa je postal naravni podaljšek in povezovalec obeh nabrežij, napolnjen s pešci, kolesarji, plesalci salse in zbirališče ljubljanskih študentov.
O čem ste razmišljali ob prvem stiku z razpadajočo stavbo?
Leta 2008, ko smo se začeli ukvarjati s projektom, so se iz stavbe že izselili skvoterji in odvisniki. Nihče več je ni maral. Vsi so se je po malem celo bali, saj je bila zares nevarna ruševina, še najbolj pa je obremenjevala mestno oblast, ki je v njej videla morebiten nepotreben in neproduktiven strošek. Splošen tihi konsenz je bil ― treba jo bo podreti.
Kar precej časa smo se odločali med predlagano prenovo in rušitvijo. Stavba je bila takrat v že zelo slabem stanju: streha je zamakala desetletja, lesene etaže so bile nagnite, napol podrte … Začeli smo raziskovati, kaj bi bilo pri stavbi vredno ohraniti in seveda zakaj. S fotografom Uhanom smo prečesali stavbo od vrha do tal in arhivirali stanje v vseh prostorih. Izjemno fascinantno je bilo na tak način odkrivati sledove starih programov in sprememb. Našli smo sledove tako industrijskih kot bivalnih prostorov; tam so bili ostanki velikih industrijskih peči, pozabljene postelje, ostanki dnevnih sob, skratka velika kakofonija elementov, ki so se nabrali skozi stoletja. Iz arhiva smo izbrskali originalno dokumentacijo. Prebrali smo tudi študijo Vlada Valenčiča o sladkorni industriji v Ljubljani, ki govori predvsem o poslovnem vidiku in vplivih na ekonomski razvoj regije. Naleteli smo na pretresljiv dokumentarni film režiserja Jožeta Pogačnika o življenju na robu družbe, o stanovalcih Cukrarne v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bila nekaj med hiralnico in umobolnico. Najpomembnejše pa se nam zdi dejstvo, da so se ideje evropske moderne prav prek Cukrarne naselile v slovenski miselni prostor. Ta simbolni pomen je tisto, zaradi česar smo se odločili, da je Cukrarno nujno ohraniti. Vendar ne kot relikvijo, ampak kot moderen projekt.
Čeprav je zunanja podoba ohranila vizualno dediščino skoraj 200-letnega industrijskega objekta, se v notranjosti odvija popolnoma nova, moderna zgodba. Kaj lahko pričakujemo od novega galerijskega prostora?
Programska shema objekta je zahtevala temeljit in dolgotrajen premislek oddelka za kulturo mestne občine, MGML, nas arhitektov in vseh drugih, ki so sodelovali pri projektu. Naš delovni slogan je bil: Cukrarna ― od tovarne sladkorja do tovarne kulture.
Gre za največji razstavni prostor v Sloveniji. V kleti je velik večnamenski prostor, ki seže 5 metrov v višino in s površino 20 krat 20 metrov omogoča poleg razstav zahtevnejših instalacij tudi kinoprojekcije, predstave in druge uprizoritve. Pritličje, 1400 kvadratnih metrov površine, je vedno odprto za javnost, tam so prireditve tudi za do 1000 ljudi. Nad pritličjem pa lebdijo galerijski prostori, ki so razporejeni tako, da je mogoče hkrati organizirati eno veliko ali več manjših razstav. V različnih etažah lahko tako odpiramo in zapiramo prostor ter ustvarjamo nove postavitve brez motenja drugega programa. Stavba je programsko namenoma nedoločena, kar omogoča veliko svobodo oblikovanja programa skozi čas. Programska zasnova je preprosta, stavba bo namreč odprta sedem dni na teden od jutra do večera, glasbeni klub tudi ponoči, tako bodo raznovrstni programi nekaj ponujali celotni mavrici prebivalcev.
Kaj pa projekt Galerija Cukrarna pomeni za Ljubljano?
Obvodna poteza, ki jo je Plečnik zasnoval s tem, da je reguliral Ljubljanico, postavil mostove in poskrbel za ureditev obrežja, bo zdaj s Cukrarno dobila močan programski naboj. Obvodna promenada se bo raztezala od Špice vse do Poljan. Urbani prostori vzdolž Ljubljanice bodo tako poleg območja za sprostitev in kulinariko dobili še kulturno vsebino. Tukaj bomo lahko gostili tudi večje mednarodne razstave in dogodke ter tako v regiji predstavili nekaj novega in svežega. Poleg tega bomo v kratkem v mladinski center prenovili Palačo Cukrarna. Ureditev čaka tudi Ambrožev trg, ki je fantastična obvodna zelena površina. Še včeraj zapuščeni del Poljan se prebuja v novo življenje. S tem raste tudi Ljubljana kot celota.
Bi lahko govorili o Ljubljani pred »novo« Cukrarno in o Ljubljani po prenovi?
Obstaja Ljubljana pred Galerijo Cukrarna in Ljubljana po Galeriji Cukrarna. Nov mestni fragment, center sodobnih umetnosti v zapuščenem delu mesta ob Ljubljanici vidimo kot pomembno strukturno spremembo delovanja in razumevanja mesta in mestnega prostora.
Hkrati pa, kot nas prepričujejo kolegi, zagotovo spada med tri ikonične stavbe zgrajene v zadnjih 20 letih: Gospodarska zbornica, Džamija in Cukrarna.
Stavba je bila pred prenovo v zelo slabem stanju, pravzaprav nevarna za vse. Je s prenovo povezana kakšna zgodba, zanimiv dogodek?
Med gradnjo je bilo seveda veliko takšnih in drugačnih pripetljajev. Med mnogimi delnimi nadziranimi rušitvami se je sama podrla celotna vzhodna stena Cukrarne. Bilo je proti večeru, ruševine so zasule tudi del ulice … 22 metrov visoka opečna stena, debela 1,5 metra … to je velik kup opeke.
Takoj po odprtju je v neurju, ki je Ljubljano presenetilo lansko jesen, voda praktično v večini večjih objektov zalila kleti, zamakala skozi strehe itd. V Cukrarni pa ni bilo nikjer nobene vode. Ne v kleti ne v pritličju, nikjer ni zamakalo. Pa je tik ob Ljubljanici ...
Verjetno je bil eden od izzivov tudi skrb za varnost delavcev, drži?
Danes bi dvakrat premislili, preden bi si upali koncipirati tako statično drzen projekt, kot smo si ga pred dvanajstimi leti. Vendar smo veseli, da smo si to takrat upali in nismo preveč oklevali. Izjemne zahtevnosti smo se dodobra zavedeli, ko smo med rušitvenimi deli splezali po lestvah gradbenih odrov na nivo venca, 25 metrov visoko, na eno majhnih delovnih ploščadi, veliko okoli 40 kvadratnih metrov, na kateri so se pod vročim soncem potili delavci, privezani z varovalnimi pasovi. Groza je bilo pogledati navzdol, v praznino podrte notranjosti, priznamo, predvsem pa nam je postalo jasno, da tukaj tvegamo življenja. Na srečo se je vse dobro izšlo, izvajalec Strabag je svoje delo opravil z odliko in na gradbišču ni bilo v dveh letih nobene resne poškodbe.
Katera rešitev se zdi najbolj posrečena, če se ozrete na opravljeno delo?
Dvojnost in dialog med prenovljenim ostenjem in novim modernim vsadkom je tisto, kar zares jasno izraža osnovno idejo.
Zares zadovoljni smo s tem, da je odmik notranjih volumnov od zunanjih sten v pravem dialogu in da obiskovalec instinktivno dojame, da je nekaj radikalno novega našlo prostor v nečem zelo starem. Tako kot ga bo tudi sodobna umetnost.
Kje ste med prenovo trčili ob največje težave, kaj je bilo največji izziv?
Kar zadeva gradbene posege, je jasno, da smo morali poseči po posebnih inženirskih rešitvah. Hkrati smo tudi reševali problem talne vode in bližine Ljubljanice, skratka težav in tehnično zahtevnih rešitev ni bilo malo. Zato smo se morali še dodatno potruditi in sodelovati z najboljšimi projektanti ― za gradbeno konstrukcijo sta poskrbela Angelo Žigon in Tomaž Strmole. Objekt je sicer zgrajen iz opeke, kamenja ali mešanice obeh, deli stavbe pa so bili različno ohranjeni. Ob izkopu kleti nas je pričakalo še presenečenje ― namesto prhkega, nehomogenega konglomerata kompaktna, trda konglomeratna skala. Graditelji so pred dvema stoletjema bodisi zelo pametno izbrali lokacijo, torej z dobrimi nosilnimi tlemi, bodisi so imeli veliko srečo.
Morda je prav ta dober temelj razlog, da je ta hiša preživela potres leta 1895 in še vse druge. Originalna stavba je imela namreč zares masivno konstrukcijo; opečni zidovi so v pritličju debeli kar meter in pol ter se proti strehi sicer tanjšajo, nikjer pa niso debeli manj kot 80 centimetrov. Stranica stavbe je dolga 80 metrov, v višino sega kar 22 metrov. Samo opečni zidovi stare Cukrarne so torej tehtali okrog 10.000 ton. Taka teža potrebuje dober temelj, da se ne pogrezne v ne preveč nosilna ljubljanska tla.
Da projekt nove Cukrarne marsikje odmeva, kaže tudi glavna nagrada na tekmovanju Baumit Life Challenge s projekti iz vse Evrope. Ste nagrado pričakovali?
Prostor Cukrarne ima nekaj, kar presega fotografski medij. Večina ljudi pove, da je na fotografijah samo delno prepoznavna, da je v živo povsem drugačna, da gre za zares močno izkušnjo. Da obiskovalca prestavi v drugo dimenzijo in da po izstopu presenečen ugotovi, da je vendarle še vedno v Ljubljani.
Ravno nasprotno od sodobnega trenda spoliranih retuširanih slik popolnih objektov in teles, ki si jih ljudje delijo prek družbenih omrežij kot popravljeno reprezentacijo nekakšne popolne realnosti. Verjamemo v iskrenost, stvari pokažemo take, kot so. Iskrenost, materialnost, robustnost, nepopolnost so pojmi, vtkani v vsako rego Cukrarne. Nekakšna rentgenska slika sodobnosti. Pričakovali smo, da bodo nekateri to kvaliteto prepoznali in jo cenili. Presenečeni smo le, da jo prepozna in razume večina ljudi. Na ulici nam to povedo ljudje, ki niso iz stroke, hkrati pa so nas kolegi iz stroke v preteklem letu nagradili čisto povsod, kjer smo bili nominirani.
Valencia, 22.5.2022: Nagrada Baumit Life Challenge 2022 je šla v roke arhitektov Scapelab (Boris Matič in Jernej Šipoš).
Obrazložitev žirije: „Zmagovalni projekt Galerija Cukrana je odličen primer, kako je stara propadajoča industrijska stavba s premišljenim načrtovanjem in prenovo dobila novo življenje in popolnoma novo uporabo.“
Fotografije Cukrarne: Peter Uhan (pred prenovo), Miran Kambič (po prenovi)